Perzijska zlatica

Perzijske zlatice ne marajo teme, posaditi jih morate vsaj na polsenčno mesto. Če sončni žarki niso premočni, bo ta roža, ki cveti spomladi, zadovoljna tudi s sončno lego. Svojo pozornost tako ne usmerite samo v izbiro lege, ampak v preprečevanje zastajanja vode, saj povzroča gnitje in odmrtje koreninskega gomolja. Da to preprečite, lahko zelo ilovnata tla zrahljajte z dodatkom peska. Pri sajenju v posodo navadno zadostuje, da na dno posode nasujete prod ali pesek, saj bo odvečna voda tako lahko brez težav odtekla.

Če želite perzijsko zlatico posaditi v gredo, s tem počakajte do sredine marca. Ker je treba koreninski gomolj posaditi samo 4 cm globoko v zemljo, ni preveč odporen proti zmrzali. Vršički koreninskega gomolja morajo biti pri posaditvi v zemljo obrnjeni navzdol. Manjša globina posaditve pa ima tudi eno prednost: perzijska zlatica bo vzcvetela še isto leta maja ali junija.

Pri saditvi v posodo vam ni treba posebej skrbeti. Če želite, da vaša perzijska zlatica cveti že februarja ali marca, lahko koreninski gomolj posadite že jeseni in posodo med zimo postavite na zaščiteno lego. Seveda pa je perzijsko zlatico mogoče posaditi v posodo šele marca. Če jo posadite v svežo zemljo in jo zaščitite, bo v loncu ali posodi vzkalila relativno hitro.

Ne glede na to, za kakšno metodo sajenja se odločite, pred posaditvijo perzijske zlatice morate vedno izvesti en delovni korak: koreninski gomolj približno 3–4 ure namakajte v vodi. Učinek tega ni zanemarljiv, saj se zgubani koreninski gomolji napijejo vode ter tako znatno povečajo in dobijo popolnoma gladko površino. Tako okrepljena rastlina se dobro zakorenini, vendar jo je po posaditvi vseeno treba še enkrat dobro zaliti.

Dokler koreninski gomolj ne vzkali, morate biti pozorni, da ni izpostavljen zastajanju vode. Ko pa se pokažejo prvi listi in cvetovi, bo vaša rastlina potrebovala vedno več vode. Predvsem perzijske zlatice, posajene v posodi, je treba od maja redno zalivati, saj tako njene papirnato tanke liste zaščitite pred izsušitvijo. Če je pomlad nenavadno vroča, vam priporočamo, da perzijsko zlatico v posodi umaknete pred močnim opoldanskim soncem, saj bo tako ovenela pozneje.

Bujni cvetovi na tankem steblu – za to potrebuje rastlina veliko moči. Predvsem vrste perzijske zlatice z občudovanja vrednimi velikimi cvetovi težko prestanejo celotno obdobje cvetenja brez dodatka hranil. Svojo perzijsko zlatico zato pognojite s tekočim gnojilom z visoko vsebnostjo kalija vsaka 2–3 tedne. Ko rastlina preneha cveteti, lahko prenehate tudi z gnojenjem.

Obrezovanje perzijske zlatice ni potrebno, saj nadzemni deli rastline do prihoda zime tako ali tako odmrejo. Dosledno odstranjevanje odcvetelih cvetov med spomladanskimi meseci pa se vseeno izplača, saj spodbudi rastlino, da vedno znova razvije nove cvetne brste. Tudi porumenele liste je treba redno odstranjevati, saj ti predvsem v mokrem vremenu začnejo hitro gniti.

Če želite perzijsko zlatico na svoj vrt posaditi kot večletno rastlino, morate pozimi poskrbeti za zadostno zaščito pred zmrzaljo. Ker njen koreninski gomolj raste le nekaj centimetrov pod površino zemlje, perzijska zlatica ni znana po svoji posebni odpornosti proti zmrzali. Če pa jo pozimi zaščitite s slojem listja ali komposta, bo rastlina načeloma uspešno prestala hladni letni čas. V težkih ilovnatih tleh je treba poskrbeti za dobro drenažo, da bo voda v deževnih mesecih dobro pronicala v zemljo. Vaša roža bo lažje prezimila v posodi, saj jo lahko jeseni preprosto prestavite na hladno mesto, ki ni izpostavljeno zmrzali.

Če se perzijska zlatica na svoji legi počuti dobro, bo tekom let sama poskrbela za svoje razmnoževanje in se razvila v lepo cvetočo preprogo. Če pa želite to cvetlico, ki raste spomladi, prestaviti na drugo mesto, lahko po nekaj letih ločite koreninske gomolje od korenin matične rastline. Ti bodo videti enako kot koreninski gomolji, ki ste jih posadili na začetku, in jih lahko z ostrim nožem preprosto ločite od korenin.